Imamo kritično maso znanja, raziskovalne infrastrukture in talentov, ki lahko iz znanstvene odličnosti ustvarijo dolgoročno gospodarsko vrednost. Okno priložnosti pa je kratko. Države v regiji še nimajo vzpostavljenega biotehnološkega ekosistema, zato lahko Slovenija do leta 2030 postane vodilno središče ved o življenju v Srednji in Vzhodni Evropi – če bomo končno združili ambicije, odločitve in izvedbo.
Kemijski inštitut kot nosilec prebojev
Med slovenskimi institucijami, ki sistematično povezujejo temeljne raziskave, industrijske potrebe in evropske strateške usmeritve, je Kemijski inštitut. Njegova vizija do leta 2027 temelji na utrjevanju vodilne vloge v regiji in svetu, s poudarkom na raziskavah, ki premikajo meje znanosti ter ustvarjajo nove tehnologije za zdravje, trajnostno energijo in krožno gospodarstvo.
Posebna strateška usmeritev je razvoj biotehnologije na presečišču sintezne biologije, strukturne biologije in biomedicine. Ta razmah se ne dogaja naključno. Z vzpostavitvijo Centra za razvoj tehnologij genskih in celičnih terapij (CTGCT) nastaja slovenski steber vrhunskih terapij za redke bolezni in onkologijo, ki bo s partnerstvi ter evropskimi akterji prenašal znanje od laboratorija do uporabe. Center ni zgolj raziskovalna ambicija, temveč načrtovani razvojni motor: hitro naj bi prispeval k novim metodam zdravljenja in ustvaril visokokakovostna delovna mesta.
Enako strateški je razvoj podporne infrastrukture – od NMR-centra do krio-EM – ki Slovenijo postavlja na zemljevid evropskih raziskovalnih vozlišč in omogoča raziskave novih biomolekularnih tehnologij na najvišji ravni.
Prenos znanja kot manjkajoči člen
V Sloveniji imamo veliko strategij in vrhunsko znanost, a premalo konsistentnosti. Največja razlika med državami, ki so uspele, in tistimi, ki še čakajo, niso ideje – temveč zmožnost njihovega prenosa v prakso.
Strategija Kemijskega inštituta jasno opredeljuje, da uspeh ni več mogoč brez sistematičnega prenosa znanja v podjetja in družbo, prek razvojnih partnerstev, licenc, mentorstva ter odcepljenih podjetij . Ustanovitev Pisarne za prenos znanja in projektne pisarne ni administrativno breme, temveč ključni premik: omogoča dolgoročno načrtovanje, višanje stopenj tehnološke razvitosti, vstop v evropske projekte in boljšo podporo raziskovalcem pri komercializaciji.
A soočamo se tudi z realnimi omejitvami: nekonsistentno financiranje, prostorsko stisko, prekratke industrijske projekte in beg kadrov. Če želimo, da Slovenija ne postane donator talentov, temveč magnet zanje, potrebujemo dolgoročno stabilnost – ne zgolj cikličnih razpisov.
Kaj moramo narediti, da ne zamudimo priložnosti
Da bi znanje postalo razvoj, so potrebni trije premiki:
- Nacionalna odločitev za prioriteto ved o življenju
Ne gre za novo strategijo, temveč za izvedbo: jasne tehnološke prioritete, podobno kot Nizozemska ali Švedska, ter odpravo neuravnoteženosti vlaganj, ki danes favorizirajo tehniko pred biomedicinskimi znanji.
- Zmogljivosti, ne le projekti
To vključuje centre, ki omogočajo validacijo in translacijo – kot CTGCT – ter kampuse za mlada podjetja, dolgoročne pogodbe za kadre in dostop do raziskovalne opreme, kot jo zagotavlja Nacionalni center za NMR in druga nacionalna infrastruktura.
- Kultura, ki nagrajuje tveganje
Brez povečanja vlaganj v tvegani kapital, brez hitrejših postopkov zaposlovanja in brez zmanjšanja administracije bo razvoj trčil ob zid.
Največja nevarnost ni pomanjkanje sredstev, temveč prepočasno delovanje.
Zakaj je povezovanje edini ključ
Švedska je zgradila biotehnološki ekosistem z nacionalno koordinacijo med zdravstvom, univerzami in industrijo. Nizozemska je postavila jasne tehnološke prioritete in dokazuje, da partnerstva niso dodatna vrednost, ampak predpogoj.
Tudi Slovenija lahko razvija biotehnološko industrijo samo skupaj s podjetji, uvaja personalizirano medicino z nujno uporabo individualnih podatkov in zadrži talente talentov z jasno potjo od raziskave do podjetja. Strategija Kemijskega inštituta poudarja prav to: prenos znanja, ustanavljanje odcepljenih podjetij in dostop do mednarodnih omrežij niso dodatki, temveč osrednji razvojni steber.
Kemijski inštitut danes drži v rokah tisto, česar Slovenija najbolj potrebuje – znanje, ki lahko postane razvoj.
Barbara Tišler,
Pomočnica direktorja za razvoj in kakovost, Kemijski inštitut